petek, 4. julij 2014

V spomin Arsenija Lazića - Lalija (11.5. 1930 – 21.6. 2014)

Arsenije Lazić Lali Kamnik
Obstalo je srce našega dragega prijatelja Lalija.

Zamrla je njegova neusahljiva misel in beseda, s katero nas je dolga leta razveseljeval in bogatil.

Bil je velik um in nedosegljiv v iskrivosti svojega razmišljanja, dela in pisanja. Prezgodaj se poslavljamo od ljubljenega moža, očeta, deda. pradeda in prapradeda – glavarja velike družine, predvsem pa od človeka, ki je za vsakogar našel toplo in iskreno besedo.

Nedoumljiva nam je usodnost srečanj in dogodkov, da smo se z njim pogovarjali o našem vsakdanu le nekaj ur poprej, preden je zaspal za vedno.

Trdno smo bili prepričani, da bo tudi tokrat premagal to svojo prehodno slabost, ki ga je pestila zadnja leta, a hudo od lanskega poletja, ko ni več zmogel poti do naših opoldanskih srečevanj .

Sam mi je zaupal - veš nekaj je narobe s tem mojim vagusom - živcem, ki mu pravimo klatež in se klati po našem telesu in usmerja naš utrip srca in življenja iz dneva v dan.

Pri Laliju je bila vedno prisotna racionalnost in vedeželjnost in vedno je skušal najti odgovor na vsemogočnost skrivnosti življenja.

Njegov močan stisk roke ob slovesu pa me je prepričal, da je vse v redu; a kakšna žalostna zmota in beda o vedenju o našem biti ali ne biti na tem svetu.

Arsenije Lazić je bil rojen dne 11. maja 1930 na Jesenicah, očetu Borivoju in materi Dragi Sitar. Zgodnje otroštvo in šolanje je preživel na Jesenicah do leta 1941, ko se je oče z družino zaradi bližajoče se vojne leta 1941 vrnil v Beograd.

Spominjam se ga, ko je še pred 2. svetovno vojno prihajal, k svoji teti Mili in bratrancu Borotu Klemenčiču, na počitnice. Bližje smo se potem spoznali po vojni in kasneje zlasti v 90-tih, ko je Lali pogosteje prihajal v Kamnik .

Arsenije Lazić je diplomiral na gradbeni fakulteti v Beogradu bil po poklicu- univ. dipl.ing . gradbeništva. z specialnostjo-visokih konstrukcij in hidrotehnike.

Večino službenega dela je opravil kot vodilni strokovnjak jugoslovanskega podjetja Energoprojekt na različnih teritorijih bližnjega in daljnega vzhoda in Afriki ter bil 15 let projektni direktor za dežele MAGREBA s sedežem v Maroku. Velik del svojega službovanja pa je preživel tudi v metropolah Evrope in ZDA.

Tako večina teh gradbenih projektov nosi podpis Arsenija Lazića.

Po upokojitvi leta 1995 se je pogosteje vračal na obiske v Kamnik. Obiskuje Jesenice, na katere ga vežejo mladostni spomini, in seveda tudi gorenjsko smučanje. Lali je bil kot študent odličen smučar in skakalec in je bil tudi v 50 letih v Srbiji prvak v smučarskih skokih.

Počasi se tako ustali v Kamniku s svojo družino, ženo Ljubico in hčerko Tamaro, sin dr. Sašo in hčerka Maja ter vnuki in pravnuki so ga vedno znova razveseljevali s svojimi obiski iz daljnih dežel.

V Kamniku se je vključeval v utrip mesta. Bil je ustvarjalen in kritičen do našega vsakdana. Našel širok krog Kamničanov s katerimi se je družil. Kot ljubitelja in velikega poznavalca zgodovine ter gradbenika po stroki ga je zanimala tektonika gradenj v preteklosti. V sodelovanju z dr. Nikom Sadnikarjem je prispeval k orisu nekaterih zgodovinskih dejstev Starega in Malega gradu. Znan je njegov izris tlorisa Starega gradu, na osnovi katere je bila potem izdelana tudi maketa oz. arhitekturna podoba Starega gradu. In še bi lahko naštevali. Ni dolgo tega, ko je zapisal memorialni zapis o Jožkotu Juvančiču, prof.na kamniški gimnaziji, v katerem oriše njegovo trnovo pot med 2. svetovno vojno, ter zgodba o usodnih poteh treh zdravnikov partizanov, kolegov iz istega letnika zagrebške medicinske fakuletete v 2. svet. vojni, eden med njimi je bil tudi dr. Niko Sadnikar. Oba spisa potrjujeta Izredno literarno razgledanost, pravo mojstrstvo v podajanju historičnih dogajanj naše polpretekle zgodovine. Njegov literarni opus hrani tudi nekaj pesniških del, med njimi je tudi Oda Liri in Graškovi hruški, ki jo spesnil 20. septembra 2012 ob 130. obletnici prvega slovenskega pevskega društva, kamniške Lire, ko je bil na Krautovem vrtu priložnostni koncert.

Za vse nas pa je bil Lali Kamničan in bil je naš in mi njegovi. V teh zadnjih 20 letih smo bili nerazdružljivi, se pogosto videvali ali slišali, delili radosti in žalosti, se srečevali v družbah, obletnicah, slavnostih in praznikih. Nepozabne nam ostajajo njegove SLAVE, ko je bil njegov dom odprt za stare in mlade, veseljake in za vse kakršnikoli pač smo; in vedno je imel tisto mero duha, ko je znal vse zgladiti in stvari postaviti na pravo mesto.

Ali je res usoda tisto, kar nas zaznamuje za vse čase, ali je to HARP- kot je ponavadi Lali pristavil.

Beseda ob slovesu je tista, ki nas morda ohrabruje, da smo dlje s teboj, da se lahko še pogovarjamo in prepričani smo, da ostajaš pri nas, da se te bomo spominjali v našem vsakdanu z mislimi in besedami.

Vsi kar nas je, smo ti hvaležni , da smo s teboj lahko prijateljevali.

Dragi Lali, hvala ti za vse!

Počivaj v miru!

Ivo Kordaš in kamniški prijatelji

( Arsenije Lazić je bil pokopan 3. julija 2014 v Beogradu)

četrtek, 20. september 2012

Ob stotrideseti obletnici prvega slovenskega pevskega zbora Lira









“LIRA”



Boh je reku: »Hruška bodi,
Tu se “Lira” bo rodila
Da bo pela o svobodi
Pela pesmi Mira«.

Boh je reku: »Hruška rasti
Pesmi so kot staro vino
Pojte z mero, polni časti
Za slovensko domovino«.

Boh je reku: »Hruška cveti«
In pod njo so pet' začeli
Kot njih mati, že pred leti

Ljudske pesmi tiho peli.

Boh je reku: »Zdaj počasi«
Oni pa so dalje peli
Peli so kot v stari vasi
O ljubezni spram deželi.

Boh je reku: »Zbogom mila«
In zapeli so po tem
Ko sej' hruška posušila
»Slovenec sem, Slovenec sem«.

Boh je reku: »Hruške nove
Ki se bodo razcvetele
Posadite za rodove
Da vam bodo »Lire« pele«.

Boh je reku: »Uč'te sina
Naj ga hruška, njene veje,
Kot vse naša Domovina

S pesmijo v srcu, greje«.

Arsenije Lazić
20. septembra 2012






     Graškova hruška, foto Branko Novak

Kamniška Lira v slovo Graškovi hruški

20. septembra 2012 so se pevci Prvega slovenskega pevskega društva LIRA Kamnik, ki je  praznovalo častitljivih 130 let obstoja, s pesmijo "Hruška zelenela je" poslovili od Graškove hruške, pod katero je bil daljnega 12. novembra 1882 Lirin ustanovni zbor. Pevskemu zboru, ki mu je dirigiral dr. Andrej Misson, so se priključili tudi nekateri nekdanji pevci.

Znamenita hruška je rastla na vrtu nekdanje pivnice in gostilne Pri Grašku. Žal se je v zadnjih letih dokončno posušila. Menda je stara okoli 250 let in izvira še časa cesarice Marije Terezije, ki je zaradi lakote ukazala nasaditev hruškovih dreves. V kolikor ni njeno deblo v sredini gnilo ali votlo, bodo točno starost hruške lahko ugotovili sedaj, ko jo bodo posekali in prešteli letnice.

Pod znamenito Graškovo hruško je bila leta 1868 ustanovljena že tudi kamniška slovenska Narodna čitalnica, od katere se je leta 1882 odcepila Lira.

Na slovesnem slovesu od Graškove hruške sta spregovorila tudi nekdanji pevec Lire Janez Majcenovič in častni občan 97-letni Niko Sadnikar. Majcenovič je spomnil na tragično leto 1941, ko je nemški okupator nasilno ukinil delovanje PSPD Lira Kamnik, in na težka leta po vojni, ko so z težavami to pevsko društvo spet obnavljali. Ob tem pa je spomnil tudi, da so ravno letos ob praznovanju 130. letnice društva, zgodovinski prostori Lire v prostorih nad Kavarno Veronika pripadli drugim.

Za slovo od hruške je zbor zapel še nekaj pesmi, Tone Ftičar je recitiral pesem Graškovi hruški, ki jo je Kamničan Lojze Peterlin - Batog napisal leta 1939 ob praznovanju 70 letnice ustanovitve Narodne čitalnice v Kamniku, najstarejša prisotna člana Lire Avgust Ogrinec in Janez Lap pa sta simbolično nakazala, kakšna usoda čaka častitljivo hruško. Prav na koncu pa še požirek desetletje starega hruškovega žganja iz sadežev takrat še zelo rodovitne Graškove hruške.



Kliknite slike za povečan prikaz
Vir: tekst je delno povzet po kamnican.si

nedelja, 9. september 2012

Narodne noše v Kamniku 9. septembra 2012 (fotoalbum)

Letošnji Dnevi narodnih noš in oblačilne dediščine v Kamniku so že 42. po vrsti. Udeležba nastopajočih je bila zanimiva, pestra, številčna in nasploh všečna. V spodnjem fotoalbumu si oglejte posamezne skupine nastopajočih narodnih noš.
(za povečan prikaz kliknite sliko in nato še levo zgoraj Celoten zaslon):

ponedeljek, 20. december 2010

Perovo v “starem” tisku - zapisi v Kamniškem občanu

Avtorica spletnega portala kamavt.si/perovo je objavila zanimivo foto kroniko dogodkov iz novejše zgodovine Perova (Kamnik, Krajevna skupnot Perovo). V uvodu je zapisala:

"Na dlib brskam po starih Kamniških občanih. Kako zanimivo je! Kaj vse se najde! Vam danes postrežem z nekaj zanimivimi slikami in morebitnim spremljajočim besedilom. Spoznali boste preteklost Perovega, KS Perovo in se zraven tu pa tam tudi nasmejali.

Do sedaj sem prebirala Kamniške občane nekje do leta 1980, torej smo še v času, ko sta bila Perovo in Zgornje Perovo skupaj, nerazrezana. Nista pa več enotno skupno naselje, temveč del Kamnika oz. del Krajevne skupnosti Kamnik. Kdaj sta KS Perovo in KS Novi trg postali samostojni krajevni skupnosti oz. kdaj točno so Perovo razrezali, še ne vem … Ampak, tudi to bomo kmalu izvedeli; skupaj."

Več na spletni strani
kamavt.si/perovo

torek, 14. december 2010

Nezdrava Duplica - 13 let nemoči!


V letošnji jesenski reviji Dupličan je Bogdan Pogačar napisal spodnji sestavek, ki ga povzemamo v celoti:

Direktiva Evropske Unije je od držav članic zahtevala, da do 30. oktobra 2007 izdajo nova dovoljenja ali ponovno preučijo in po potrebi obnovijo obstoječa dovoljenja za vse industrijske obrate, ki so začeli delovati pred 30. oktobrom 1999.

Slovenija je le ena izmed šestih držav, ki ne spoštuje direktive EU o celovitem preprečevanju in nadzorovanju onesnaževanja, zato se bo morala zagovarjati pred Sodiščem Evropske skupnosti. Grozi pa ji kazen 80 mio evrov, ki jih bo država poravnala v naslednjih štirih letih. Glede na to, da imajo prebivalci južnega predela občine Kamnik (Perovo, Bakovnik, Šmarca, Volčji Potok, Duplica) redne upravičene pomisleke na kakovost zraka, ki ga dihajo in je del njihovega vsakdana, mi je tako brezbrižno delovanje države nedojemljivo. Dejstvo je, da živimo v gosto poseljenem območju in v neposredni bližini industrijskih obratov, ki obremenjujejo zrak z izpusti z naslova svoje dejavnosti. Seveda so to podjetja, ki tu delujejo že več let, in jih ni moč preseliti drugam, vendar je potrebno storiti vse za zmanjšanje izpustov v zrak. Ne gre samo za zdravje najbolj ogroženih skupin, kot so to otroci in ostareli, gre tudi za zmanjšanje vrednosti premičnin in nepremičnin na tem območju.

Najbolj boleč trn v peti nam je ''okolju prijazno'' delovanje kurilne naprave na lesno biomaso podjetja Tisa d.o.o., ki nam že 13 let onemogoča kakovostno življenje.

V letu 2008, kot je javnosti verjetno znano, je KS Duplica podprla posameznike s prvopodpisanim Francem Orešnikom, ki so na upravnem sodišču izpodbijali izdajo okoljevarstvenega dovoljenja za omenjeno kurilno napravo. Upravno sodišče je razsodilo tožnikom v prid in odpravilo okoljevarstveno dovoljenje ter njegovo izdajo predalo v odločanje prvostopenjskem organu, ki je v tem primeru Agencija RS za okolje (ARSO) pri Ministrstvu za okolje. KS Duplica je takoj po odpravi dovoljenja s tem seznanila Inšpektorat za okolje RS in varuhinjo človekovih pravic Zdenko Čebašek Travnik, ki nam je v odzivu zagotovila spremljanje postopkov izdaje dovoljenja.

Od januarja 2009 pa je na področju zakonodaje prišlo do sprememb v zvezi z obratovalnim in trajnim monitoringom izpustov v zrak. Ker do danes naprava še ni pridobila novega okoljevarstvenega dovoljenja, je pa v postopku pridobivanja, ne moremo trditi, da deluje protizakonito, vsekakor pa deluje brez okoljevarstvenega dovoljenja. Kot sem omenil, o njegovi izdaji odloča ARSO, ki o tem že več kot leto vodi postopek in s tem prevzema odgovornost za še vnaprejšnje onesnaževanje zraka v naši okolici. Kakršna koli že bo odločitev Agencije za okolje o izdaji okoljevarstvenega dovoljenja, je boljša, kot je sedanje stanje. V okoljevarstvenem dovoljenju bo namreč tudi določba o trajnem monitoringu emisij v zrak, s čimer bomo prebivalci dosegli našo zahtevo o stalnem merjenju emisij na samem izvoru. V kolikor do izdaje ne bo prišlo, bo naprava morala prenehati obratovati. Osebno v slednji scenarij ne verjamem, ker se država zaveda, da bi z ustavitvijo takšnih naprav, ki jih uvršča med zelene vire energije, poslabšala razmerje tako imenovanih zelenih virov energije.

Vse podobne naprave bodo po Pravilniku o prvih meritvah in obratovalnem monitoringu emisije snovi v zrak iz nepremičnih virov onesnaževanja ter o pogojih za njegovo izvajanje (UL št. 105, 7. 11. 2008) morale izvajati trajen in stalen monitoring na samem izvoru, ki bo dal jasen odgovor o prekomernih onesnaževalcih zraka in okolja nasploh.

Žalostno je, da moramo v Sloveniji vedno zadovoljevati le minimumu norm, čeprav je napredek v presežnikih in ne v zadovoljevanju minimalnih potreb. Po tej logiki ne potrebujemo stadionov, povezovalnih cest in podobno.

sobota, 6. november 2010

Novembrsko sobotno vzdušje na Šutni

Kamera je danes, 6.novembra, obiskala kamniški sobotni bolšjak na Šutni.
Fotografije zgovorno prikažejo dogajanje: