torek, 29. maj 2007

Moj rojstni kraj

Ko sem se pred nekaj desetletji rodil v Kamniku, je bilo to dokaj ugledno slovensko mesto, postavljeno ob bok recimo Kranju in celo Celju. O kakšnih Domžalah, še manj o Mengšu, se takrat ni kaj dosti govorilo, bili so pač manjši kraji, malo večje vasi, Kamniku "niti do kolen".

Leta so tekla, kamniški "purgarji" so/smo postali nezaželen in družbi ter državi nevaren element, v mesto, na občino in še prej na okraj so prišli (beri: partija jih je "delegirala") zavedni kadri, najprej manj šolani Tuhinjci, nato pa tudi bolj izobraženi in iz bolj oddaljenih krajev. (Mnogi mladi kamniški izobraženci so zaradi nastalih razmer poiskali in k sreči praviloma tudi našli službe drugod - večinoma v Ljubljani in kar nekaj njih je bilo med uspešnimi znanstveniki in pedagogi na takrat še edini slovenski Univerzi.) Pod vodstvom prišlekov je Kamnik postajal drugačen, zaveden, družbenopolitično napreden. In bolj ko je bil zaveden in bolj ko je bil napreden, bolj so ga prehitevali drugi. Domžale so kmalu zaslovele kot obrtniško napredna in zato najbogatejša slovenska občina. V Kamniku pa je bilo obrtnikov vedno manj in vedno bolj so životarili. V našem mestu so bile vse sile uprta v razvoj industrije. O tem bom morda kdaj razmišljal in pisal kaj več, za zdaj na kratko le tole: organizacije združenega dela so dajale kruh več tisoč zaposlenim, vendar je bil ta kruh odrezan bolj na tanko, kajti s politično dirigirano preusmeritvijo v množično delovno intenzivno proizvodnjo podjetja niso mogla kaj prida zaslužiti. Ljudje so imeli delo, ne sprašujmo pa se, v kako nezdravem delovnem okolju so preživeli 42 ur na teden. Tisti, ki s(mo) živeli v okolici te industrije, pa tudi sobote in nedelje. Vzporedno z ekspanzijo smrdljivih, prašnih in hrupnih tovarn pa je za prišleke povsem neopazno preminul nekdaj zelo pomemben turizem.

Življenje je teklo dalje. Slovenija se je osamosvojila, tudi v Kamniku smo spoznali demokratične svoboščine. Gospodarstvo pa, desetletja modro usmerjano v množično proizvodnjo poceni artiklov, ni od teh svoboščin imelo nič. Še manj kot nič - propadlo je in kmalu ni bilo več Utoka, tudi Stola in Alprema ni več, prej pomembna smodnišnica je le bedna senca nekdanjega Podjetja Kamnik. Pa Titan, pa Svilanit, pa ...

2 komentarja:

Unknown pravi ...

Mora reči da malo z zamudo pozdravljam naslednji blog. Mogoče je škoda, da se avtor ne predstavi, toda kot ste napisali se purgerji v Kamniku počutijo ogrožene oziroma zapostavljene.Mogoče bo v naslednjih mesecih kej bolje ko boste dobili nazaj mali grad, občinsko stavbo, žale, kamniško bistrico, veliko planino,... no, mogoče tudi ta prelepi park, ki se sedaj moderno imenuje Evropski park :-) .

Mislim, da se kar strinjamo da nam mesto umira, toda na žalost nam sedaj mesto oživljajo prav te prišleki in le v redkih priložnostih vidimo kakšnega starega purgerja na šutni (seveda so redke izjeme, da ne bo pomote.) Sam mislim da bomo mesto oživeli le takrat, ko bomo mesto resnično ljubili, in ko bodo stanovalci Kamnika postali kamničani.

Vidimo se na Šutni

matjaž

Kamničan - - - - - - - pravi ...

Ponovno sem prebral, pa ne in ne najdem ničesar o ogroženosti kamniških purgarjev. Nisem namreč želel izpostaviti, da jih ogroža konec življenja, smrt rečemo temu, kajti najmlajši pravi purgarji so danes krepko starejši od 70 let, zato jih je vsak dan manj. Seveda so pri teh letih le redki lahko vsaj še nekoliko dejavni.
Avtor bloga