petek, 04. julij 2014

V spomin Arsenija Lazića - Lalija (11.5. 1930 – 21.6. 2014)

Arsenije Lazić Lali Kamnik
Obstalo je srce našega dragega prijatelja Lalija.

Zamrla je njegova neusahljiva misel in beseda, s katero nas je dolga leta razveseljeval in bogatil.

Bil je velik um in nedosegljiv v iskrivosti svojega razmišljanja, dela in pisanja. Prezgodaj se poslavljamo od ljubljenega moža, očeta, deda. pradeda in prapradeda – glavarja velike družine, predvsem pa od človeka, ki je za vsakogar našel toplo in iskreno besedo.

Nedoumljiva nam je usodnost srečanj in dogodkov, da smo se z njim pogovarjali o našem vsakdanu le nekaj ur poprej, preden je zaspal za vedno.

Trdno smo bili prepričani, da bo tudi tokrat premagal to svojo prehodno slabost, ki ga je pestila zadnja leta, a hudo od lanskega poletja, ko ni več zmogel poti do naših opoldanskih srečevanj .

Sam mi je zaupal - veš nekaj je narobe s tem mojim vagusom - živcem, ki mu pravimo klatež in se klati po našem telesu in usmerja naš utrip srca in življenja iz dneva v dan.

Pri Laliju je bila vedno prisotna racionalnost in vedeželjnost in vedno je skušal najti odgovor na vsemogočnost skrivnosti življenja.

Njegov močan stisk roke ob slovesu pa me je prepričal, da je vse v redu; a kakšna žalostna zmota in beda o vedenju o našem biti ali ne biti na tem svetu.

Arsenije Lazić je bil rojen dne 11. maja 1930 na Jesenicah, očetu Borivoju in materi Dragi Sitar. Zgodnje otroštvo in šolanje je preživel na Jesenicah do leta 1941, ko se je oče z družino zaradi bližajoče se vojne leta 1941 vrnil v Beograd.

Spominjam se ga, ko je še pred 2. svetovno vojno prihajal, k svoji teti Mili in bratrancu Borotu Klemenčiču, na počitnice. Bližje smo se potem spoznali po vojni in kasneje zlasti v 90-tih, ko je Lali pogosteje prihajal v Kamnik .

Arsenije Lazić je diplomiral na gradbeni fakulteti v Beogradu bil po poklicu- univ. dipl.ing . gradbeništva. z specialnostjo-visokih konstrukcij in hidrotehnike.

Večino službenega dela je opravil kot vodilni strokovnjak jugoslovanskega podjetja Energoprojekt na različnih teritorijih bližnjega in daljnega vzhoda in Afriki ter bil 15 let projektni direktor za dežele MAGREBA s sedežem v Maroku. Velik del svojega službovanja pa je preživel tudi v metropolah Evrope in ZDA.

Tako večina teh gradbenih projektov nosi podpis Arsenija Lazića.

Po upokojitvi leta 1995 se je pogosteje vračal na obiske v Kamnik. Obiskuje Jesenice, na katere ga vežejo mladostni spomini, in seveda tudi gorenjsko smučanje. Lali je bil kot študent odličen smučar in skakalec in je bil tudi v 50 letih v Srbiji prvak v smučarskih skokih.

Počasi se tako ustali v Kamniku s svojo družino, ženo Ljubico in hčerko Tamaro, sin dr. Sašo in hčerka Maja ter vnuki in pravnuki so ga vedno znova razveseljevali s svojimi obiski iz daljnih dežel.

V Kamniku se je vključeval v utrip mesta. Bil je ustvarjalen in kritičen do našega vsakdana. Našel širok krog Kamničanov s katerimi se je družil. Kot ljubitelja in velikega poznavalca zgodovine ter gradbenika po stroki ga je zanimala tektonika gradenj v preteklosti. V sodelovanju z dr. Nikom Sadnikarjem je prispeval k orisu nekaterih zgodovinskih dejstev Starega in Malega gradu. Znan je njegov izris tlorisa Starega gradu, na osnovi katere je bila potem izdelana tudi maketa oz. arhitekturna podoba Starega gradu. In še bi lahko naštevali. Ni dolgo tega, ko je zapisal memorialni zapis o Jožkotu Juvančiču, prof.na kamniški gimnaziji, v katerem oriše njegovo trnovo pot med 2. svetovno vojno, ter zgodba o usodnih poteh treh zdravnikov partizanov, kolegov iz istega letnika zagrebške medicinske fakuletete v 2. svet. vojni, eden med njimi je bil tudi dr. Niko Sadnikar. Oba spisa potrjujeta Izredno literarno razgledanost, pravo mojstrstvo v podajanju historičnih dogajanj naše polpretekle zgodovine. Njegov literarni opus hrani tudi nekaj pesniških del, med njimi je tudi Oda Liri in Graškovi hruški, ki jo spesnil 20. septembra 2012 ob 130. obletnici prvega slovenskega pevskega društva, kamniške Lire, ko je bil na Krautovem vrtu priložnostni koncert.

Za vse nas pa je bil Lali Kamničan in bil je naš in mi njegovi. V teh zadnjih 20 letih smo bili nerazdružljivi, se pogosto videvali ali slišali, delili radosti in žalosti, se srečevali v družbah, obletnicah, slavnostih in praznikih. Nepozabne nam ostajajo njegove SLAVE, ko je bil njegov dom odprt za stare in mlade, veseljake in za vse kakršnikoli pač smo; in vedno je imel tisto mero duha, ko je znal vse zgladiti in stvari postaviti na pravo mesto.

Ali je res usoda tisto, kar nas zaznamuje za vse čase, ali je to HARP- kot je ponavadi Lali pristavil.

Beseda ob slovesu je tista, ki nas morda ohrabruje, da smo dlje s teboj, da se lahko še pogovarjamo in prepričani smo, da ostajaš pri nas, da se te bomo spominjali v našem vsakdanu z mislimi in besedami.

Vsi kar nas je, smo ti hvaležni , da smo s teboj lahko prijateljevali.

Dragi Lali, hvala ti za vse!

Počivaj v miru!

Ivo Kordaš in kamniški prijatelji

( Arsenije Lazić je bil pokopan 3. julija 2014 v Beogradu)

Ni komentarjev: